PROFILPELAJAR.COM

Slonokoščena okrasna ploščica, na kateri Kristus krona Konstantina VII. Porfirogeneta; napis se bere: Konstantin, Bogu [zvest], *autokratōr* in *basileus* Rimljanov

Autokratōr (grško αὐτοκράτωρ [autokrátor], mn. αὐτοκράτορες [autokrátores] iz grškega αὐτός in κράτος, slovensko samodržec, avtokrat) je bila grška epiteta za posameznika, ki je izvajal absolutno oblast brez omejevanja nadrejenih. V zgodovinskem kontekstu se je uporabljal za vojaške vrhovne poveljnike ter rimske in bizantinske cesarje kot prevod latinskega naslova imperator. Njegova povezava z bizantinskim absolutizmom je bila povod za sodobna izraza avtokrat in avtokracija. V sodobni grščini pomeni cesarja. Ženska oblika naslova je autokrάteira (αὐτοκράτειρα, cesarica).

Antična Grčija

Naslov je nastal v antični Grčiji v poznem 5 stoletju pr. n. št.. Uporabljal se je za generale z neomejenimi pooblastili, predvsem za vrhovne poveljnike (stratēgos autokratōr). V klasičnih Atenah so bili stratēgoi autokratores generali, ki so lahko izvajali vojaške operacije in diplomatske odločitve brez predhodnega posvetovanja z Atensko skupščino. Takšna pooblastila so dobili predvsem generali, za katere se je domnevalo, da bodo delovali daleč od Aten, na primer med invazijo na Sicilijo. Generali so bili po svoji vrnitvi za svoje odločitve kljub temu odgovorni atenski skupščini.^[1] Atenskemu zgledu so sledile tudi druge grške države, na primer Sirakuze, kjer je položaj postal osnova moči več mestnih tiranov. V različnih zvezah mestnih držav so za stratēgoi autokratores imenovali vrhovne poveljnike združenih armad. Eden od njih je bil Filip II. Makedonski, katerega je za hegemona (hēgemōn) in avtokratskega stratega (stratēgos autokratōr) imenovala Korintska zveza južnih grških držav.^[2] Enak položaj je kasneje dobil tudi njegov sin Aleksander Veliki.^[3] Naslov se je uporabljal tudi za odposlance z neomejenimi pooblastili (presbeis autokratores).^[4]

Rimsko in Bizantinsko cesarstvo

Po vzponu Rimske republike so začeli grški zgodovinarji naslov [stratēgos] autokratōr uporabljati za prevajanje različnih rimskih izrazov: Polibij za prevajanje naslova diktator (dictator),^[5] Plutarh pa za prevanjanje zmagovalskega naslova imperator. Če je bil naslov imperator sestavni del naslova rimskih cesarjev, se je v grščino uradno prevajal kot autokratōr. Izraz se je v grških prevodih iz latinščine uporabljal do leta 629, ko je cesar Heraklij uvedel enakovreden grški naslov basileus.^[6]

Naslov autokratōr se je v Bizantinskem cesarstvu v arhaičnih oblikah obdržal za naslavljanje cesarjev na uradnih slovesnostih. Ponovno je oživel, vendar ne prej kot v zgodnjem 9. stoletju, kot basileus [kai] autokratōr (βασιλεύς [καὶ] αὐτοκράτωρ), kar se običajno prevaja kot cesar in avtokrat. Naslov je pomenil najvišjega od več vladajočih socesarjev (συμβασιλεῖς, symbasileis), ki je bil dejanski vladar. V obdobju Paleologov se je raba razširila tudi na izbranega cesarjevega naslednika. Na kovancih se je začel naslov uporabljati leta 912, na cesarskih odlokih in iluminiranih rokopisih pa v 11. stoletju.^[6]

Vojaški naslov stratēgos autokratōr se je v bizantinskem obdobju uporabljal zlasti 6. stoletju, na primer za generala Belizarja, in ponovno v 10.-11. stoletju za visoke vojaške poveljnike.^[7] Cesar Bazilij II. je za stratega avtokrata Bolgarije imenoval Davida Arianita, s čimer mu je podelil poveljstvo nad vsemi regionalnimi strategi na severnem Balkanu.^[8]

Slovanski narodi

Bizantinske vzorce naslavljanja so posnemala tudi balkanski slovanski narodi in kasneje Rusko cesarstvo.

Vladarji Drugega bolgarskega cesarstva so se naslavljali s cesar (car) Bolgarov, na začetku tudi s car Bolgarov in Vlahov. Car Ivan Asen II. (vladal 1218-1241), ki je po zmagi v bitki pri Klokotnici razširil svojo oblast na večino bizantinskega balkanskega ozemlja, je privzel naslov car in avtokrator vseh Bolgarov in Grkov, ki ga je pred njim kot prvi uporabljal car Simeon I. (vladal 893–927).^[9]

Ko se je srbski kralj Stefan Dušan leta 1345/1346 razglasil za cesarja, je uporabljal naslov car (basileus in autokratōr) Srbov in Grkov, s katerim je želel poudariti, da je neposreden naslednik bizantinskih cesarjev, čeprav ni imel oblasti niti nad Konstantinoplom niti nad Ekumenskim patriarhatom, ki sta naslovu dajala legitimnost.^[10]

Na podoben način so ruski carji od ustanovitve Ruskega imperija do propada Ruske monarhije leta 1917 uporabljali naslov car in avtokrat vseh Rusov.

V slovanskih jezikih se naslov avtokrat uporablja v transliteritranih oblikah: slovensko samodržec, bolgarsko самодържец [samodăržec], srbsko самодржац [samodržac] in rusko самодержец [samoderžec].

Sklici

↑ Pritchett, William Kendrick (1974). The Greek state at war. University of California Press, str. 42. ISBN 978-0-520-02565-3.
↑ Diodor Sicilski, XVI.89.1-3.
↑ Diodor Sicilski, XVII.4.9; Arijan. Anabasis of Alexander. I.1.1-3.
↑ Andocid. On the Peace with Spart.
↑ Polibij. Historiae. III.86.7.
↑ ^6,0 ^6,1 Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.
↑ Kazhdan, str. 1964.
↑ Stephenson, Paul (2003). The Legend of Basil the Bulgar-Slayer. Cambridge University Press. str. 39. ISBN 978-0-521-81530-7.
↑ Božilov, Ivan (2011). La Bulgarie. V Laiou, Angeliki E.; Morrisson, Cécile. Le monde byzantin, Tome III: Byzance et ses voisins : 1204-1453. Presses universitaires de France. str. 343–354. ISBN 978-2-13-052008-5.
↑ Maksimović, Ljubomir (2011). La Serbie: pouvoir et organisation sociale. V Laiou, Angeliki E.; Morrisson, Cécile. Le monde byzantin, Tome III: Byzance et ses voisins : 1204-1453 (in French). Presses universitaires de France. str. 323–342. ISBN 978-2-13-052008-5.