Armenska abeceda je pisava, s katero se že od 5. stoletja dalje zapisuje armenščina in se uporablja še danes. Na začetku 5. stoletja (med letoma 402 in 406) jo je zasnoval menih Mesrop Maštoc, ki je med širjenjem krščanstva želel prevesti verska besedila v armenščino in opazil, da pisave sosednjih ljudstev ne vsebujejo vseh glasov armenskega jezika. Zato je zasnoval povsem novo pisavo, kljub vsemu pa je v sami abecedi mogoče opaziti vplive grške abecede. Prvotna abeceda je štela 36 črk, pozneje (med 10. in 12. stoletjem) so ji na koncu dodali še tri črke, ki so olajšale zapis tujk. Prvotnih 36 črk se je nekaj časa (do uvedbe arabskih številk v 8. ali 9. stoletju) uporabljalo tudi za zapis armenskih številk.

Armensko abecedo pokriva tudi standard Unicode in sicer na območju med 0x0530 0x058A.

Opombe:

1. Na začetku besede kot je, sicer kot e
2. Na začetku besede kot h, na sredi besede kot j, na koncu besede neslišen
3. Na začetku besede kot vo, sicer kot o
4. Izgovori se kot i, razen kadar sledi (in to se zgodi pogosto) črki ո, tedaj se kombinacija ու izgovori kot u. To kombinacijo črk pogosto (križanke, zapis navpično ipd.) obravnavajo kot eno črko. Če se črka Ո zapiše kot velika črka, se kot velika črka vedno zapiše tudi Ւ, ki ji sledi
5. Pri pisavi z velikimi črkami in v zahodni armenščini jo nadomešča kombinacija եվ. Kadar stoji samostojno, pomeni »in«

Armenščina pozna tudi svoj zapis ločil:

• armenščina
• armenske številke
• Mesrop Maštoc

• Unicode (defincija armenskih znakov)
• Omniglot
• Vodnik po armenski abecedi Arhivirano 2011-05-22 na Wayback Machine.