Amjodaron

Amjodaron
Klinični podatki
Blagovne znamkeCordarone, Nexterone, drugi
AHFS/Drugs.commonograph
MedlinePlusa687009
Nosečnostna
kategorija
  • ZDA: D (dokazana škodljivost za plod)
Način uporabeperoralno ali intravensko
Oznaka ATC
Pravni status
Pravni status
  • ℞ (Le na recept)
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost20–55 %
PresnovaLiver
Razpolovni čas58 dni (razpon 15–142 d)
IzločanjePrimarno preko jeter z žolčem
Identifikatorji
  • (2-{4-[(2-butil-1-benzofuran-3-il)karbonil]-2,6-dijodofenoksi}etill)dietilamin
Številka CAS
PubChem CID
IUPHAR/BPS
DrugBank
ChemSpider
UNII
KEGG
ChEBI
ChEMBL
CompTox Dashboard (EPA)
ECHA InfoCard100.016.157 Uredite to na Wikipodatkih
Kemični in fizikalni podatki
FormulaC25H29I2NO3
Mol. masa645,31 g/mol
3D model (JSmol)
  • Ic1cc(cc(I)c1OCCN(CC)CC)C(=O)c2c3ccccc3oc2CCCC
  • InChI=1S/C25H29I2NO3/c1-4-7-11-22-23(18-10-8-9-12-21(18)31-22)24(29)17-15-19(26)25(20(27)16-17)30-14-13-28(5-2)6-3/h8-10,12,15-16H,4-7,11,13-14H2,1-3H3
  • Key:IYIKLHRQXLHMJQ-UHFFFAOYSA-N

Amjodarón, tudi amiodarón, je učinkovina iz skupine antiaritmikov razreda III, ki deluje kot blokator inaktiviranih natrijevih kanalčkov in kalijevih kanalčkov, udeleženih v fazi repolarizacije akcijskega potenciala vlakna srčne mišice, ter α-adrenergičnih in β-adrenergičnih receptorjev.[1]

Uporablja se za zdravljenje in preprečevanje različnih vrst motenj srčnega ritma, med drugim ventrikularne tahikardije, ventrikularne fibrilacije, atrijske fibrilacije in paroksizmalne supraventrikularne tahikardije. Daje se lahko peroralno (z zaužitjem) ali intravensko; pri peroralni uporabi lahko učinek nastopi šele po več tednih.[2]

Pogosti neželeni učinki so utrujenost, tresavica, slabost in zaprtje. Amjodaron lahko povzroči tudi hude neželene učinke, zato se njegova uporaba priporoča le pri izrazitih motnjah srčnega ritma. Med hude neželene učinke spada toksično delovanje na pljuča, ki se lahko kaže kot intersticijski pnevmonitis,[2] povzroči pa lahko tudi pljučno fibrozo. Drugi hudi neželeni učinki so še škodljivo delovanje na jetra, povzročanje srčnih aritmij, težav z vidom in delovanjem ščitnice, lahko pa povzroči tudi smrt. Ne sme se uporabljati med nosečnostjo ali dojenjem, saj lahko škoduje nerojenemu oziroma dojenemu otroku.[2]

Amjodarone so prvič sintetizirali leta 1961, v medicini pa so ga začeli uporabljati že eno leto kasneje pri prsni bolečini zaradi bolezni srca.[3] Zdravilo so zaradi neželenih učinkov leta 1967 umaknili iz tržišča. Leta 1974 so dokazali njegove koristi pri uporabi pri zdravljenju srčnih aritmij ter ga ponovno začeli uporabljati kot zdravilo.[4] Uvrščen je na seznam nujnih zdravil Svetovne zdravstvene organizacije, ki zajem azdravila, potrebna za zagotavljanje osnovnega zdravstva.[5]

Sklici

  1. ↑ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5505518/amjodaron?query=amjodaron&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 17. 10. 2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 »Amiodarone Hydrochloride«. The American Society of Health-System Pharmacists. Pridobljeno 22. avgusta 2016.
  3. ↑ Analytical Profiles of Drug Substances and Excipients (v angleščini). Academic Press. 1992. str. 4. ISBN 9780080861159.
  4. ↑ Fischer, Janos; Ganellin, C. Robin (2005). Analogue-based Drug Discovery (v angleščini). John Wiley & Sons. str. 12. ISBN 9783527607495.
  5. ↑ »19th WHO Model List of Essential Medicines (April 2015)« (PDF). WHO. april 2015. Pridobljeno 10. maja 2015.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)