Alergijski rinitis je vnetje nosne sluznice zaradi preobčutljivosti na alergene v zraku.[8][6] Kadar nastane zaradi preobčutljivosti za cvetni prah, predvsem trav, ga imenujemo tudi seneni nahod ali sezonski alergijski rinitis.[9] Znaki in simptomi, ki jih povzroča alergijski rinitis, so nahod, kihanje, pordele, srbeče in solzne oči ter zatekanje okoli oči.[1] Izcedek iz nosu je praviloma bister.[2] Simptomi se pogosto pojavijo že v nekaj minutah po izpostavljenosti alergenu ter lahko motijo spanje, zmožnost za delo in pri otrocih zbranost pri pouku.[2] Pri bolnikih, ki so preobčutljivi na cvetni prah, se rinitis pojavlja v značilnih delih leta.[3] Mnogi bolniki z alergijskim rinitisom bolehajo tudi za astmo, alergijskim konjunktivitisom ali atopičnim dermatitisom.[2]
Alergijski rinitis povzročajo okolijski alergeni, kot so cvetni prah, živalska dlaka, prah ali plesen.[3] K razvoju alergij doprinesejo tako prirojena nagnjenost kot okolijski dejavniki.[3] Odraščanje na kmetiji ali z več sorojenci zmanjšuje tveganje za pojav alergijskega rinitisa kasneje v življenju.[2] Mehanizem nastanka alergijskega rinitisa vključuje aktivacijo protiteles IgE, ki se vežejo na alergene in sprožijo sproščanje vnetnih snovi, kot je histamin iz celic pitank.[2] Diagnoza običajno temelji na anamnezi, v kombinaciji s kožnim vbodnim testom ali krvnimi testi na določena alergensko specifična protitelesa IgE.[4] Vendar pa omenjeni testi lahko pokažejo lažno pozitivni rezultat.[4] Simptomi so podobni kot pri običajnem prehladu, vendar praviloma trajajo dlje kot dva tedna in jih ne spremlja vročina.[3]
Izpostavljenost živalim v otroštvu lahko zmanjša tveganje za pojav preobčutljivosti na njihove alergene kasneje v življenju.[3] Za lajšanje simptomov so na voljo številna zdravila, vključno z nosnimi steroidi, antihistaminiki (npr. difenhidramin), zaviralci levkotrienskih receptorjev (npr. montelukast).[5] Pri številnih bolnikih zdravila ne zadoščajo ali pa jih zaradi neželenih učinkov ne prenašajo dobro.[2] Na voljo je tudi t. i. imunoterapija alergije, pri čemer bolnika izpostavljajo čedalje večjim količinam alergena in ki je pri številnih bolnikih učinkovita.[6] Bolniku alergen aplicirajo bodisi v obliki podkožne injekcije ali pa podjezične tablete.[6] Taka terapija ima običajno učinek okoli tri do pet let.[6]
Alergijski rinitis je vrsta alergije, ki prizadeva največje število ljudi.[10] V zahodnem svetu je njegova pogostnost v 10–30-%.[2][7] Najpogosteje prizadene odrasle med 20. in 40. letom starosti.[2]
Diagnosticiranje
Za diagnozo alergijskega rinitisa morata biti pri bolniku prisotna vsaj dva od treh simptomov:[11]
Zdravljenje se običajno začne s prekinitvijo stika z alergenom, če je to seveda mogoče. Sledi zdravljenje z zdravili, v odvisnosti od intenzivnosti obolenja. Blage do zmerne oblike alergijskega rinitisa zdravimo z zaviralci histaminskih H1 receptorjev, dodajamo lahko lokalne ali sistemske dekongestive. Ob slabi odzivnosti na terapijo lahko dodajamo zaviralce levkotrienskih receptorjev ali nosne kortikosteroide, izjemoma tudi sistemske kortikosteroide.[12]
Ob neuspehu zdravljenja z zdravili se lahko uporabi tudi kirurško zdravljenje, če so prisotne anatomske nepravilnosti oziroma za odstranitev hiperplastičnesluznice. S tem se poveča dostop lokalnih zdravil do sluznice.[11]
