Proti koncu 6. stoletja se je v Prvem turškem kaganatu, nasledniku Ruranskega kaganata kot hegemonu Mongolske planote, začela državljanska vojna, ki se je leta 603 končala z delitvijo na Vzhodni in Zahodni turški kaganat. Stanje je bilo kratkotrajno, saj je Vzhodni kaganat leta 630 osvojila kitajska dinastija Tang, Zahodni kaganat je enako usodo doživel leta 657. Po osvojitvi so bili Vzhodni Turki prisiljeni sprejeti status protektorata na obrobju Kitajske. Po neuspelem poskusu atenta na tanškega cesarja Taizonga so bili prisiljeni živeti med Rumeno reko in Gobijem kot tamponska država med Kitajsko in Šuejantuojem.[1][2][3]
Prvi upor proti Tangu je vodil Čebi kan leta 646 in poskusil obnoviti kaganat, dokler ga ni leta 650 ujel general Tang Gao Kan.[4]
Drugi poskus se je dogajal med letoma 679 in 680, ko je Ašina Nišufu, pripadnik vodilnega klana Ašina, vodil vrsto uspešnih pohodov proti Tangu, ki mu je takrat vladala cesarica Vu Dzetjan, preden ga je premagala velika kitajska vojska pod poveljstvom generala Pej Šingdžana. Nišufuja so kasneje ubili njegovi možje.[5][6]
Funianov upor
Po Nišufujevi smrti je bil za kagana Vzhodnih Turkov imenovan Ilig kaganov sorodnik Ašina Funian.[7] Pod njegovim vodstvom se je začel nov upor proti okupatorjem.[8]
V začetnih fazah upora je Funian dosegel nekaj zmag. V eni od prvih bitk je premagal generala Tang Cao Huaišuna in izkazal usmiljenje do njega in njegove vojske ter jim omogočil prost prehod v zameno za dragocenosti. Mirovni sporazum je bil zapečaten z žrtvovanjem vola. Oblasti Tanga dogovorov in mirovnega sporazuma niso spoštovale in generala Caa kaznovale z izgnanstvom.[9]
Leta 681 je Vzhodne Turke premagal general Pej Šiangdžin, ki je poraženega voditelja prepričal, da se je vdal, z obljubo, da zaradi svojega upora ne bo trpel posledic. V ujetništvu je Funian postal središče dvornih spletk, za katerimi je stal prvi minister Pej Jan, ki je zahteval usmrtitev Funiana in drugih voditeljev turškega upora.[8]
5. decembra 681 so bili Ašina Gunian in 53 Gokturkov javno usmrčeni v Čanganu.[10][11] Njihova usmrtitev kot rezultat dvorne politike je še bolj podžgala protikitajsko razpoloženje med Vzhodnimi Turki.[8]
Posledice
Funianova smrt se je izkazala za le začasen predah med upori. Gokturki so leta 682 za svojega novega kagana izvolili poglavarja Ašina Kutluga, ki je vladal kot Ilteriš kagan. Novi kagan je zbral ostanke Funianove vojske in združil turška plemena in uspel premagati Tang. Po zmagi je ustanovil Drugi turški kaganat.[1][12]