K stari cerkvi sv. Egidija je bila leta 1988 prizidana nova župnijska cerkev, posvečena Vstalemu zveličarju, sveti Egidij pa je ostal glavni župnijski zavetnik. Na področju župnije stoji še mnogo kapelic, znamenj in križev.
Že pred letom 587 so pod pritiskom Slovanov propadle škofije na Ptuju (Poetovio), v Virinumu na Gosposvetskem polju, v Celju (Celeii) in Emoni, pod novim slovanskih valom pa pred letom 591 še zadnji antični škofiji v Teurniji (St. Peter in Holz pri Spittalu a.d. Drau) in Aguntum (Lienz) ob zgornji Dravi. Cerkvena organizacija je tako v stoletjih preseljevanja narodov na Slovenskem propadla, poskusi pošiljanja misijonarjev pa niso obrodili sadov. Šele zlom obrske države, složen in vzajemen pristop Ogleja in Salzburga ter enotna frankovska država so ustvarili pogoje za uspešno misijonsko delovanje iz teh dveh cerkvenih središč. Vendar je bilo potrebno cerkveno upravo na današnjem slovenskem prostoru organizirati na novo. Iz teh časov je pomembna letnica 811, ko je v sporu med oglejskim patriarhom Ursom in salzburškim nadškofom Arnom frankovski cesar Karel Veliki (768–814) razsodil, da se Karantanija cerkvenoupravno razdeli tako, da je Salzburgu pripadlo ozemlje severno, Ogleju pa južno od reke Drave.[1] Tako so od 9. stoletja na Slovenskem nastajale posamezne misijonarske postaje, skromne majhne cerkvice, ki so pač zadoščale za število vernikov. Misijonar je tedaj bil gost občestva, kjer se je mudil in deloval, dokler je bil pri njem. Prav te prve misijonarske postaje, ki so v madžarskih pohodih v prvi polovici 10. stoletja večinoma propadle, so bile neke vrste temeljni kamen prihodnjih stalnih misijonarskih središč, ki so ponekod že v 11., še bolj pa v 12. stoletju postale župnije. Ker so te postale matice župnijske organizacije v srednjem in še v novem veku, jih imenujemo pražupnije.
Ozemeljsko se konjiška pražupnija po 13. stoletju ni spreminjala, vse do druge polovice 18. stoletja, v njenem okviru pa so postajale posamezne cerkve vse pomembnejše. Z večanjem števila prebivalcev so iz navadnih podružnic, h katerim so občasno prihajali duhovniki iz Konjic, nastajale kaplanije, ekspoziture, vikariati in nazadnje samostojne župnije. Konjiška pražupnija in njeni župniki so imeli pomembno mesto in vlogo v oglejskem patriarhatu.
Po letu 1173 je kar sedem konjiških župnikov poleg župnijskega dela opravljalo še dela in naloge arhidiakonov savinjskega arhidiakonata. Na obsežnem področju oglejskega patriarhata so bili med najpomembnejšimi patriarhovimi pomočniki.
Konjiški župnik Valentin Fabri, savinjski in podjunski arhidiakon, tudi prošt v Dobrli vasi na Koroškem, je imel ob koncu 15. stoletja v Konjicah devet duhovnih pomočnikov, ki so dušnopastirsko delovali pri petindvajsetih okoliških cerkvah.[5] V vizitacijskem poročilu iz leta 1545 je bila zreška cerkev sv. Egidija imenovana med šestimi podružnicami (Čadram, sv. Kunigunda, Kebelj, Loče, Žiče). V tem času so Zreče že imele svojega kaplana, v dohodninski napovedi župnika Gašperja Hirzlerja iz leta 1542 se poimensko navaja Jorg Gesel.[6] Sredi 17. stoletja je bil v Zrečah ustanovljen vikariat. Pri nastavljanju kaplanov in duhovnih pomočnikov je bil župnik samostojen, pri vikarjih pa je že moral imeti soglasje patriarha.
Nastanek novih župnij
Iz konjiške pražupnije so med drugimi nastale naslednje župnije:
v 12. stoletju je bila zidana župnijska cerkev Čadram - Oplotnica, sedanja cerkev je iz let 1895–1899; župnija od leta 1756;
1785 – ustanovljena župnija Kebelj, župnija omenjena že 1251. župnijska cerkev grajena 1391, samostojna župnija od 1891;
Točenega datuma ustanovitve zreške župnije ne poznamo, zato lahko o njem le sklepamo na podlagi podatkov iz različnih virov. Ker so pričeli s pisanjem župnijske kronike skoraj sto let kasneje, so v večjo oporo matične knjige. V knjigi krščenih je mogoče že leta 1753 za imenom krstitelja Jakoba Goloba najti oznako P. L. (latinsko parochus loci, krajevni župnik). Naslednje leto je bila v knjigo umrlih vpisana njegova smrt (19. aprilis sepultus R.D. Jakobus Golob, parochus loci). V naslednjih letih so bila zapisana imena vikarjev župnije (Jože Bartholoti, vicarium parochialem, po 1766 parochus).[7]
Profesor Jože Curk za Zreče navaja ustanovitev vikariata leta 1640, župnije pa leta 1756,[8] kar potrjuje tudi vizitacijski zapisnik iz leta 1756, kjer je za cerkev sv. Egidija zapisano, da je bila 12. avgusta (...visitata est ecclesia parochialis).[9]
Ob ustanovitvi je bila župnija teritorialno večja od današnje, saj je segala od Gabrovelj do Rogle, od Križevca do Brezja. V njej je bilo osem cerkva: župnijska cerkev sv. Egidija v Zrečah in podružnice Sv. Neže na Goliki, Matere Božje na Brinjevi gori, sv. Martina nad Zlakovo, sv. Pankracija v Jamniku, sv. Križa v Križevcu, sv. Kunigunde na Gorenju in sv. Jakoba na Resniku. Cerkvica sv. Pankracija je bila leta 1783 opuščena, cerkev sv. Križa v Križevcu pa leta 1802 porušena. Šele v času vladanja cesarja Jožefa II. so bile v procesu preoblikovanja v letih 1787–1789 župnije velikovškega okrožja na Koroškem in celjskega okrožja na Štajerskem, med njimi tudi župnija Zreče, priključene k tedanjim zgolj osmih župnijah Lavantinske škofije.
